ALI MORAMO DO 1. MARCA 2009 PRIJAVITI NAŠE ZBIRKE?

  

Med numizmatiki in nasploh med vsemi zbiralci (predvsem med zbiralci vojaških predmetov), že od dneva objave Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur.l. RS, št. 16/2008, v nadaljevanju ZVKD-1, objavljen 15.02.2008, veljati začel 01.03.2008) poteka žgoča razprava o tem, ali namerava država, pod pretvezo varovanja kulturne dediščine, dejansko nacionalizirati naše zbirke in tako uničiti zbirateljstvo v Sloveniji, ki je v preteklih obdobjih ravno to isto kulturno dediščino uspelo ohraniti.

 

Država je že pred dnem uveljavitve ZVKD-1 potegnila določene nenavadne poteze. Znan je npr. primer zaplembe zbirke trgovcu iz Srbije na bolšjem trgu, po dnevu uveljavitve zakona pa je inšpektor RS za kulturo in medije, Ministrstva za kulturo (v nadaljevanju MK) na Collecti 2008 popisal vse trgovce, ki so na svojih stojnicah imeli kovance starejše od 100 let in jim (vsaj bolj pomembnim) poslal opozorilo, da morajo voditi evidenco o trgovanju s predmeti kulturne dediščine in da morajo za hrambo arheoloških najdb imeti tudi dokazilo o njihovem izvoru.

 

Naj že na prvem mestu poudarim, da jasnega odgovora na v naslovu zastavljenem vprašanju ne morem podati, saj smatram, da ZVKD-1 glede tega pravno ni jasen in dopušča več možnih interpretacij (predvsem glede mejnih primerov). V nadaljevanju bom tako zadevo skušal orisati predvsem s pravnega stališča in pri tem opozoril na tako pravne kot tudi življenjske nedoslednosti zakona, ki so v končni fazi (in z interpretacijo zakona, ki so jo določene državne inštitucije že podale) po mojem mnenju lahko celo v nasprotju z Ustavo RS.

 

Dolžnost prijave do 01.03.2009 oziroma „abolicija“, kot jo imenuje MK v svoji izdani brošuri „prijava arheoloških najdb v zasebni lastnini“ velja samo za arheološke najdbe brez potrdila o izvoru. Kot določa 135. člen mora oseba, ki na dan uveljavitve tega zakona hrani arheološko najdbo brez potrdila o izvoru, najkasneje v enem letu od uveljavitve tega zakona (do 01.03.2009) o tem obvestiti državni ali pooblaščeni muzej. Ta člen je uvrščen med prehodne in končne določbe ZVKD-1 in predstavlja nekakšno „abolicijo“ glede na 53. člen tega zakona, ki določa, da kdor hrani arheološko najdbo ali zbirko takih najdb, mora zanje imeti dokazilo o izvoru.

 

Kaj je arheološka najdba je na videz preprosto vprašanje, ki je urejeno definicijah zakona v 2. točki 1. odstavka 3. člena ZVKD-1 : » arheološka najdba je premična arheološka ostalina, ki je bila pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let. Arheološke najdbe so tudi orožje, strelivo, drug vojaški material, vojaška vozila in plovila ali njihovi deli, ki so bili pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let. “. Zadeva se zaplete pri nadaljnji definiciji arheološke ostaline (ki jo očitno v skladu z ZVKD-1 ni potrebno prijaviti, saj zakon tega ne zahteva) in pri, po mojem mnenju ključnem vprašanju, po čem se arheološka najdba razlikuje od arheološke ostaline.

 

Arheološke ostaline so namreč (ključne pojme sem poudaril z odebeljeno pisavo): „ vse stvari in vsakršni sledovi človekovega delovanja iz preteklih obdobij na površju, v zemlji in vodi, katerih ohranitev in preučevanje prispevata k odkrivanju zgodovinskega razvoja človeštva in njegove povezanosti z naravnim okoljem, za katere sta glavni vir informacij arheološko raziskovanje ali odkritja in za katere je mogoče domnevati, da so pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let in da imajo lastnosti dediščine. Arheološke ostaline so tudi stvari, povezane z grobišči, določenimi na podlagi predpisov o vojnih grobiščih, in z vojno, skupaj z arheološkim in naravnim kontekstom, ki so bile pod zemljo ali pod vodo vsaj 50 let. Strokovno identificirane in registrirane arheološke ostaline postanejo dediščina. ( 3. točka 1. odstavka 3.člena ZVKD-1).

 

Kulturna dediščina (v nadaljevanju dediščina) pa je definirana v 2. odstavku 1. člena ZVKD-1: „ Dediščina so dobrine, podedovane iz preteklosti, ki jih Slovenke in Slovenci, pripadnice in pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti in romske skupnosti, ter drugi državljanke in državljani Republike Slovenije opredeljujejo kot odsev in izraz svojih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij. Dediščina vključuje vidike okolja, ki izhajajo iz medsebojnega vplivanja med ljudmi in prostorom skozi čas. “.

 

Če odmislimo precejšnje zakonsko leporečje (zakonodajna tehnika pri definiranju kulturne dediščine zaradi njene zaščite dejansko mora uporabljati široke definicije), je dejstvo, da zakon za opredelitev določene stvari kot kulturne dediščine (s tem pa tudi za arheološko ostalino in arheološko najdbo) zahteva tako določeno kvaliteto (dobrine, podedovane iz preteklosti, odsev, izraz vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj,...) kot tudi povezanost z okoljem v Republiki Sloveniji (takšna kvaliteta se mora vsaj domnevati). To je pomembno predvsem zaradi dejstva, da sta za določitev nekega predmeta kot arheološke ostaline ključni dve domnevi, ki morata biti obe izpolnjeni skupaj, da sploh gre za takšno ostalino, in sicer domneva, da je bila stvar pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let in domneva, da ima predmet lastnost dediščine. Z argumentom „a contrario“ lahko pridemo do logične rešitve, da predmet, za katerega se ne more domnevati, da gre za kulturno dediščino (nima pomena za državljane in okolje RS), ne more biti arheološka ostalina, se pravi, da ravno tako ne more biti arheološka najdba. Za skoraj vse domneve (razen za t.i. domneve iuris et de iure, ki pa jih ZVKD-1 ne določa), namreč velja, da so izpodbojne, se pravi, da je zanje možen protidokaz. In ravno v tem pogledu vidim priložnost za strokovnjake iz našega društva, da lahko skladno z numizmatično vedo podajo strokovno mnenje (izpodbijejo domnevo), da določen kovanec ni kulturna dediščina, se pravi, da ne more biti arheološka ostalina, še manj pa arheološka najdba!

 

Naj navedeno vprašanje predstavim s konkretnim primerom. V numizmatiki je po uveljavitvi ZVKD-1 dejansko postalo najbolj aktualno vprašanje, ali je npr. najbolj običajen bronasti novec rimskega cesarje Konstantina Velikega, ki je bil izkovan nekje do leta 337 n.št. v daljni kovnici Konstantinopel, bil izkopan bogve kje v Bolgariji oziroma v Romuniji (po možnosti pred več kot 30. leti) in ki se na trgu dejansko pojavlja v milijonih precej enakih izkovov (cena pa dosega po nekaj evrov celo za odlično kvaliteto), po definiciji zakona kulturna dediščina oziroma (bog ne daj) celo arheološka najdba (ki jo seveda moramo prijaviti). Numizmatični laik seveda lahko domneva, da tak novec predstavlja dediščino oziroma arheološko ostalino, za takšno opredelitev poda ZVKD-1 dejansko samo eno uporabno in oprijemljivo definicijo- da se domneva, da je bil pod zemljo oz. vodo vsaj 100 let (se pravi, da mora biti tudi star najmanj toliko). Malo bolj numizmatično izobražena oseba bo seveda že takoj na začetku vedela, da takšen kovanec s kulturno-zgodovinskimi razmerami in okoljem v Sloveniji nima nikakršne povezave, se pravi, da, domneva, da bi šlo za kulturno dediščino, pri numizmatično izobraženi osebi odpade in da novec tako po definiciji zakona ne more biti arheološka najdba.

 

Problem je seveda, da zaposleni na MK (predvsem inšpektorji) niso numizmatični strokovnjaki, tako da je lahko predmet, ki za numizmatike že po definiciji ne more biti kulturna dediščina, po njihovem mnenju celo arheološka najdba. To pišem iz čisto konkretnega primera, saj je inšpektor MK v letos že izdanem opozorilu dobesedno zapisal, da ZVKD-1: „ predpisuje, da mora tisti, ki hrani arheološko najdbo ali zbirko takih najdb (med slednje se uvrščajo npr. tudi antični novci) imeti zanje dokazilo o izvoru (53. člen)“. Tako so po inšpektorjevem mnenju očitno vsi antični kovanci, pa če so še tako običajni, arheološka najdba. Še bolj nenavaden je njegov zapis iz istega opozorila, ko zapiše, da je določena oseba: „ na stojnici med drugim ponujala v prodajo tudi predmete kulturne dediščine- npr. kovance iz 18. stoletja, brez da bi o tem vodila evidenco o trgovanju s predmeti kulturne dediščine. “ (po izjavah trgovca je šlo za najbolj običajne krajcarčke bivše Avstroogrske) tako da je v očeh inšpektorja očitno za definicijo kulturne dediščine pomembno zgolj dejstvo, da je določen novec star več kot 100 let, kar pa je po mojem mnenju v nasprotju z zakonom, ki ob definiciji pojma kulturne dediščine zahteve po starosti predmeta niti ne postavi. Določena stvar je po ZVKD-1 lahko kulturna dediščina, če izpolnjuje vsebinske zahteve, pa če je stara samo en dan, med tem ko (po mojem mnenju) določeni predmeti oziroma kovanci za državljane Republike Slovenije preprosto niso tako pomembni, da bi predstavljali kulturno dediščino, pa če še tako izvirajo iz antičnega obdobja.

 

Drugo pomembno vprašanje, ki sem ga v prejšnjih odstavkih že odprl, pa je razlika med arheološko ostalino in arheološko najdbo. Razlika je pomembna predvsem glede dejstva, da moramo arheološko najdbo do navedenega datuma prijaviti državnemu oziroma pooblaščenemu muzeju (sicer tvegamo prekršek z globo od 400 do 1.200 EUR (posameznik) in 2.000 do 40.000 EUR (pravna oseba, samostojni podjetnik in posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost) in možen zaseg predmetov v inšpekcijskem postopku), med tem ko nam tega zaradi arheoloških ostalin ni potrebno storiti. Razlika med tem dvema pojmoma pa po ZVKD-1 pa ni tako očitna. Arheološka najdba je namreč nadgradnja arheološke ostaline, s tem da je zanjo bistveno, da je premična stvar in ki je bila pod zemljo ali pod vodo vsaj 100 let (medtem ko je za arheološko ostalino to zgolj mogoče domnevati). Očitno zakon postavi razliko zgolj v tem, da mora biti za arheološko najdbo gotovo, da je bila pod zemljo ali vodo takšen čas (če si npr. najdbo sam izkopal ali ti je trgovec povedal, da jo je izkopal,...), medtem ko se za arheološko ostalino to samo domneva (npr. antični kovanec). Zakon glede tega ni popolnoma jasen in tako po mojem mnenju dopušča precej možnosti arbitrarnega odločanja določenih državnih inštitucij. Npr. vsaj za srednjeveške kovance (če ne že za bolj zgodne) bi namreč lahko trdili in celo dokazali (brez t.i. potrdil o izvoru), da nikoli niso bili zakopani v zemljo (pač pa so se prenašali iz roda v rod, so bili vzidani v zid kakšne hiše, gradu,...). Za takšne kovance torej ne moremo biti prepričani, da so bili zakopani v zemljo oziroma so se nahajali v vodi več kot 100 let, lahko pa to domnevamo, tako da po mojem mnenju takšni novci (razen če vam prodajalec ni povsem konkretno povedal, da jih je izkopal v RS) bolj ustrezajo pojmu arheološka ostalina, za katero pa dolžnost prijave do 01.03.2009 ne velja.

 

Na navedena vprašanja bo sicer morala odgovoriti praksa upravnih organov (in če bo ta praksa šla čez razumne meje, v končni fazi tudi (ustavno)sodna praksa), vendar pa bi navedena stališča v eventuelnem postopku pred prekrškovnim organom oziroma v postopku odvzema takšnega novca zagovarjal in uporabljal tudi sam.

 

Ravno tako je precej nenavadno dejstvo, da ZVKD-1 na nobenem mestu ne postavi zahteve, da mora biti arheološka ostalina, da se jo lahko smatra za arheološko najdbo, izkopana na ozemlju RS. ZVKD-1 v 1. odstavku 6. člena določa (enako, kot so določali že prejšnji zakoni), da je arheološka najdba ali arheološka ostalina, ki je premičnina in ki jo kdor koli najde na površju zemlje, pod njim ali v vodi lastnina države, se pravi Republike Slovenije. To določilo se v povezavi z načelom ozemeljske suverenosti in teritorialne veljave takšnih zakonov, po mojem mnenju lahko uporablja zgolj za arheološke najdbe, ki so bile izkopane na ozemlju Republike Slovenije. Nobena prisebna oseba namreč ne bo trdila, da so najdbe, ki jih izkopljejo nekje med piramidami v Egiptu, naša državna last. To stališče bi zagovarjal tudi glede omenjenega Konstantinovega novčiča- le-ta bi namreč lahko pripadal zgolj državi Romuniji oziroma Bolgariji, seveda, če so ob njegovemu izkopu v teh državah veljali podobni zakoni, nesmiselno pa bi bilo trditi, da je novec samo zaradi tega, ker je bil zakopan v zemlji več kot 100 let in je sedaj v vaših rokah, last Republike Slovenije. V povezavi z definicijo kulturne dediščine iz 2. odstavka 1. člena ZVKD-1, tako menim, da bi zakon moral postaviti zahtevo, da mora biti arheološka najdba, za katero velja dolžnost prijave, najdena na ozemlju Republike Slovenije.

 

Da je takšen namen zakona je očitno uradno stališče tudi Ministrstva za kulturo. V svojem pozivu k prijavi arheoloških najdb v zasebni hrambi (glej http://www.mk.gov.si/nc/si/splosno/cns/novica/article/12009/5581/) oziroma brošuri z istim naslovom, namreč MK poudarja, da: „ namen t.i. abolicije je formalna ureditev zbirk ali posamičnih arheoloških predmetov v hrambi fizičnih in pravnih oseb, ki so bili pridobljeni iz najdišč na današnjem ozemlju Republike Slovenije, pa tudi evidentiranje predmetov, ki so bili pridobljeni z dedovanjem ali na kakšen drug način.“.

 

Tudi v javni razpravi, ki je v zvezi s člankom novinarja Janija Aliča "Zbiranje prepovedano, uničevanje dovoljeno" (Dnevnik, 12. maj 2008, rubrika Dopisna, stran 6, glej http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/318658) potekala pri časopisu Dnevnik, je MK podalo odgovor (glej http://www.dnevnik.si/debate/komentarji/323038) v katerem je izrecno zatrdilo, da: „ Zakon o varstvu dediščine nikakor ne preprečuje zbiranja, še posebno ne starih vojaških predmetov, kot to napačno navaja novinar, temveč le prinaša več reda. Zbiranje je pomembno pri razvijanju zavesti javnosti o dediščini. Zakon je usmerjen na preprečevanje protipravnega izkopavanja oziroma odnašanja gradiva iz najdišč in izvoza arheoloških najdb v tujino. “. Ravno tako naj bi bil: „ Namen abolicije je ureditev statusa "zasebnih" arheoloških zbirk, v ožjem pomenu (iz tako imenovanih arheoloških obdobij) pa tudi evidentiranje predmetov, ki so bili pridobljeni z dedovanjem ali kako drugače. Pobuda naslavlja še naključne najditelje, ki doslej o arheoloških najdbah niso obvestili pristojnih. “.

 

Vse lepo in prav, vendar pa sem kot državljan te države (in še posebej kot pravnik zaskrbljen), saj upravičeno smatram, da bi moral zakon bolj točno povedati, katere predmete, ki jih lahko imam v lasti, moram do 01.03.2009 sploh prijaviti, ne pa to vprašanje prepustiti v (skoraj) prosto presojo in vsakokratno dobro voljo državnih inštitucij. ZVKD-1 namreč v tem pogledu po mojem mnenju ni jasen in zaradi tega dopušča možnost za eventuelno arbitrarnost pri odločanju državnih organov, kar ni v skladu z načelom pravne države iz 2. člena Ustave RS. Če pa bo tudi MK zavzel enako stališče, kot ga je že zavzel inšpektor v spredaj omenjenem stališču, pa lahko to predstavlja celo kršitev iz 33. člena Ustave, namreč kršitev naših človekovih pravic do zasebne lastnine in dedovanja.

 

Če torej zaključim: Če razpolagate s predmetom, ki je kulturna dediščina (je pomemben za prostor in državljane RS), za katerega nimate potrdila o izvoru in katerega ste sami izkopali (oziroma našli v vodi) ali pa zanj vsaj veste, da je bil izkopan na ozemlju RS ter pri tem zagotovo veste, da je bil v zemlji oziroma vodi vsaj 100 let, je stvar jasna- v roku do 01.03.2009 ga morate prijaviti državnemu ali pooblaščenemu muzeju. Ker gre za lastnino države, ga država lahko prevzame, vam pa blagovoljno prizna „nadomestilo za stroške“, ki ste jih imeli z dotedanjo hrambo te arheološke najdbe (pod pogojem,da se ugotovi, da gre za najdbo državnega pomena). Se pravi, da po ZVKD-1 niste upravičeni niti do simbolične, še manj pa tržne vrednosti vašega predmeta, pač pa zgolj do nadomestila stroškov hrambe, ki jih boste skoraj zagotovo morali tudi sami dokazovati. Država oziroma muzej vam za tak predmet izda tudi potrdilo o izvoru z navodili za hrambo oziroma, če gre za zbirko, pripravi inventarno knjigo zbirke in ga s tem milostno pusti v vaši hrambi (o tem seveda odloča muzej popolnoma arbitrarno). S prijavo niste več v prekršku zaradi hrambe arheološke najdbe brez potrdila o izvoru (10. alineja 1. odstavka 127. člena ZVKD-1), država pa vam odpusti tudi predhodna kazniva dejanja oziroma prekrške (npr. nedovoljeno raziskovanje in iskanje arheološke ostaline, opustitev dolžnosti obvestila pristojne organizacije o arheološki najdbi, nedovoljeno hranjenje arheološke najdbe in tatvina, ki je posledica posedovanja te arheološke najdbe – zanimivo je, da razen tatvine v novem Kazenskem zakoniku navedenih kaznivih dejanj ne boste zasledili, ker jih preprosto ni).

 

Manj je stvar jasna pri novcih, ki za državljane in državljanke RS niso „odsev odsev in izraz njihovih vrednot, identitet, verskih in drugih prepričanj, znanj in tradicij“ in tako niso kulturna dediščina. Še bolj je dolžnost prijave vprašljiva ob dejstvu, če niti niste prepričani, da vaš kovanec več kot 100 let ni bil zakopan v zemlji, sploh ob dejstvu, da ste trdno prepričani, da ga nihče ni našel na ozemlju RS (ste ga npr. kot suvenir prinesli iz počitnic v Maroku). Skoraj zagotovo vas bodo v muzeju zelo čudno gledali, če jim boste prinesli že omenjeni Konstantinov novčič, ob tem pa zahtevali, da vam ga prepustijo v hrambo, ter vam izdajo potrdilo o izvoru z navodili za hrambo. Lahko pa seveda to tudi poskusite.

 

In nenazadnje drug konkreten primer postavljam zgolj hipotetično. Npr. da ste srečni lastnik unikatne zlate medalje mesta Ljubljane iz 18. stoletja, glede katere pa že po ohranjenosti izhaja, da ni nikoli mogla biti zakopana v zemlji (še manj pa v vodi). Tako laiku, kot tudi strokovnjaku je že na prvi pogled jasno, da gre za izredno pomembno kulturno dediščino, s tem da ste lahko kot strokovnjak celo gotovi, da takšna medalja nikoli ni bila zakopana v zemlji (npr. zaradi izvrstne ohranjenosti). Takšna medalja precej bolj očitno kot Konstantinov novčič ni arheološka dediščina, zaradi tega zanjo abolicijska prijava po črki zakona ne velja.

 

ZVKD-1 tako na opisani način (pod v tem članku že opisanimi dvomi) lahko popolnoma brez potrebe ščiti običajni Konstantinov novčič, medtem ko resnično dragoceno kulturno dediščino, pri kateri manjka zgolj to, da pač nikoli ni bila v zemlji ali vodi, ščiti precej bolj omejeno in popolnoma pod drugimi predpostavkami. To pa je seveda svojevrsten pravni in življenjski absurd.

  

 

Urban Mate, univ.dipl. prav.,

odvetnik pri Odvetniški družbi Brecelj in partnerji, d.n.o. - o.p.

(objavljeno v Numizmatičnih novicah št. 68, 15.11.2008)

 

 =================================================================

 

Priloga 1: Odgovor Ministrstva za kulturo na vprašanje NDS o razlagi zakona:

 

Shrani.si Shrani.si

 

 =================================================================

 

Priloga 2: Oddaja Vroči mikrofon na Valu 202 24.2.2009 ob 12:00

 

 =================================================================

 

Priloga 3: PETICIJA PROTI INKRIMINACIJI ZBIRATELJSTVA V SLOVENIJI IN PROTI PODRŽAVLJENJU ZASEBNIH ZBIRK

 

Ljubljana dne 25.02.2009


 

VLADA REPUBLIKE SLOVENIJE,

Kabinet predsednika vlade

Gregorčičeva 20, 25

1000 Ljubljana

 

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE,

Šubičeva cesta 4,

1102 Ljubljana

 

EUROPEAN PARLIAMENT

Committee on Petitions

The Secretariat

Rue Wiertz

B-1047 BRUSSELS


 

PETICIJA PROTI INKRIMINACIJI ZBIRATELJSTVA V SLOVENIJI IN PROTI PODRŽAVLJENJU ZASEBNIH ZBIRK

 

Mi, podpisani zbiratelji, ljubitelji, preučevalci, pa tudi lastniki starih predmetov in njihovi podporniki, državljanke in državljani Republike Slovenije, državljanke in državljani Evropske unije ugotavljamo:

  1. da je Državni zbor Republike Slovenije dne 01.02.2008 sprejel Zakon o varstvu kulturne dediščine (Ur.l. RS, št. 16/2008, v nadaljevanju ZVKD-1), ki je začel veljati 01.03.2008;

     

  2. da je novi ZVKD-1 v svojem 53. členu uzakonil zahtevo, da kdor hrani arheološko najdbo ali zbirko takšnih najdb, mora zanjo imeti dokazilo o izvoru, čeprav noben prejšnji zakon takšne zahteve do sedaj nikoli ni postavil in čeprav noben dosedanji zakon lastništva nad legalno pridobljenimi starinskimi predmeti ni pogojeval s kakršnimikoli upravnimi oziroma zasebnimi potrdili oziroma dokumenti;

     

  3. da novi ZVKD-1 v svojem 3. členu za arheološko najdbo šteje premično arheološko ostalino, katere edina lastnost je ta, da je bila z gotovostjo pod zemljo ali vodo vsaj 100 let. Pod arheološko najdbo pa zakon avtomatično uvršča tudi orožje, strelivo, drugi vojaški material, vojaška vozila in plovila ali njihove dele, ki so bili pod zemljo ali pod vodo s stopnjo gotovostjo vsaj 50 let, ne da bi za te predmete zakon zahteval lastnosti arheoloških ostalin;

     

  4. da novi ZVKD-1 na nobenem mestu ne določa, da je nezakonito pridobljena arheološka najdba lahko samo najdba, pridobljena z nelegalnim izkopom oziroma z nezakonito pridobljeno najdbo, ki izvira iz ozemlja Republike Slovenije, kot legalnih pa ne določa starinskih predmetov, ki smo jih zbiratelji pridobili v skladu z dosedanjimi zakoni na legalen in legitimen način. Hkrati pa ZVKD-1 tudi na nobenem mestu ne definira, kaj zakonodajalec sploh šteje pod pojmom „dokazilo o izvoru“, tako da nas zbiralce in lastnike takšnih stvari pušča v popolni pravni negotovosti, saj pravzaprav ne vemo, katere predmete iz naših zbirk moramo v tako imenovanem abolicijskem roku do 01.03.2009 sploh prijaviti;

     

  5. da novi ZVKD-1 v svojem 127. členu določa hrambo arheološke najdbe brez posedovanja potrdila o izvoru kot prekršek, čeprav je hranitelj takšne najdbe v skladu z do sedaj veljavnimi zakoni in celo v skladu z novim ZVKD-1 (glej 3. odstavek 26. člena ZKD-1) lahko lastnik te arheološke najdbe oziroma arheološke ostaline;

     

  6. da obstaja resna nevarnost, da bodo represivni ukrepi izvršilne oziroma represivne državne oblasti s svojo do sedaj že izraženo napačno in protiustavno razlago ZVKD-1 pripeljali celo do podržavljenja naših zbirk, ki smo jih pridobili z mnogo vloženega truda, dela in tudi z velikimi materialnimi sredstvi na do sedaj popolnoma legalen in legitimen način v skladu s do sedaj veljavno zakonodajo, ne da bi na drugi strani kot njihovi lastniki bili upravičeni do kakršnekoli odškodnine;

     

  7. da so starinski predmeti blago, za katerega na trgu Evropske unije v skladu z njeno zakonodajo obstaja načelo prostega pretoka blaga, tako da lastnina, prodaja in nakup takšnih predmetov ne more biti samovoljno diskriminirana ali prikrito omejena oziroma celo prepovedana na trgu katerekoli članice EU.

V skladu s temi ugotovitvami spodaj podpisani svečano izjavljamo:

  1. da naše zbirke niso rezultat kaznivih dejanj niti prekrškov, temveč so pridobljene v skladu z vsemi do sedaj veljavnimi zakoni na pravno legitimen, legalen in tudi moralen način;

     

  2. da smo se v vsem svojem dosedanjem delovanju v skladu z načelom dobre vesti in poštenja vseskozi prizadevali za ohranitev, preučevanje, popis in predstavitev predmetov, ki imajo lahko lastnosti kulturne dediščine, strokovni in širši javnosti, tako da nikoli nismo dali nikakršnega povoda, da bi nam kdorkoli omejeval oziroma celo preprečeval naše aktivnosti in zbiranja, naše zbirke pa brez kakršnekoli odškodnine podržavil;

     

  3. da je zbirateljstvo starih predmetov družbeno in občečloveško koristna dejavnost, ki nas bogati z znanjem in zavedanjem o lastni zgodovini in o zgodovini celotnega človeštva, tako da bi njegovo omejevanje oziroma celo prepoved v smislu, kot ga po interpretaciji Ministrstva za kulturo določa ZVKD-1 prineslo neprimerno več negativnih kot pa pozitivnih učinkov, zbirateljstvu v Sloveniji pa bi takšno neodgovorno ravnanje s strani izvršilne oziroma represivne oblasti prizadejalo nepopravljivo škodo.

V skladu z navedenim spodaj podpisani zbiratelji, ljubitelji, preučevalci, pa tudi lastniki starih predmetov, državljanke in državljani Republike Slovenije od pristojnih institucij zahtevamo:

  1. da zakonodajalec umakne oziroma odpravi ustavna sporna določila 45., 53., 3. alineje 1. odstavka 126 (v povezavi z 2. in 3. odstavkom istega člena), 10. alineje 1.odstavka 127 (v povezavi z 2. in 3. odstavkom istega člena). in 135. člena ZVKD-1, s katerimi je naše do sedaj popolnoma legalne zbirke ter starinske predmete, dejansko razglasil za nezakonite, legalnost oziroma nelegalnost hranjenja takšnih zbirk in predmetov iz njih pa je vezal na nekakšno potrdilo o izvoru, čeprav tega do sedaj noben zakon, ki je veljal na ozemlju Republike Slovenije, ni zahteval. Posedovanje zbirke oziroma posamičnih starinskih predmetov, četudi arheološkega izvora, ki so bili pridobljeni legalno, čeprav brez do sedaj nezahtevanega potrdila o izvoru, namreč v skladu z Ustavo Republike Slovenije ne more biti sankcionirano s kaznovalnim pravom in ne more biti niti prekršek, kaj šele kaznivo dejanje. S tem namreč zakonodajalec za nazaj posega v že pridobljene pravice in našo lastnino, kar je v nasprotju z določbami Ustave o Sloveniji kot pravni državi (2. člen Ustave) in pravici do zasebne lastnine in dedovanja (33. ter 67. člen Ustave), ravno tako pa omejuje oziroma v celoti prepoveduje prost pretok blaga, ki je eden od stebrov Evropske unije;

     

  2. da prepreči kakršnokoli aktivnost v smeri nasilnega podržavljenja naših zbirk in posamičnih predmetov iz njih s strani izvršilnih organov in organov represije, razen v primeru, da so zbirke resnično in s strani za to pristojnih pravosodnih organov ugotovljeno pridobljene na nezakonit način;

  1. da zakonodajalec spoštuje pravni red Evropske unije, katere članica smo ter na noben način samovoljno ne diskriminira, prikrito omejuje oziroma celo preprečuje svobodnega trgovanja s starinskimi predmeti in lastništva nad njimi, razen pod omejitvami, ki izhajajo iz pravnega reda Evropske unije in ki so nujno potrebne zaradi varovanja javnega interesa;

     

  2. da s svojimi represivnimi in nepotrebnimi aktivnostmi ne prepreči bogate tradicije zbirateljstva na Slovenskem ter naših aktivnosti v zvezi s preučevanjem, razstavljanjem, menjavo in nenazadnje tudi pridobivanjem starinskih predmetov, ki je v skladu z zakoni že potekala, poteka in bo, iskreno upamo, še potekala v Republiki Sloveniji in na sploh v vsem svobodnem svetu.

S spoštovanjem,

 


Peticijo lahko podpisujete:
- v času uradnih ur na sedežu NDS na Ilirski ulici 14 v Ljubljani
- na občnem zboru članov NDS v soboto, 14. marca 2009 dopoldne v prostorih šahovske zveze Slovenije na Bravničarjevi 12 v Ljubljani
- na stojnici NDS na sejmu Collecta od petka, 27. do nedelje, 29. marca
- na rednih sestankih Primorskega numizmatičnega društva Ilirska Bistrica

- na rednih sestankih SZND J. V. Valvasor

- v Društvu ljubiteljev Soške fronte
- v Društvu zbirateljev Sciurus, Radovljica
- v trgovini Kibela, Šalek 91, Velenje
- v trgovini Masta, Kolodvorska 12, Ljubljana
- v trgovini Falera, Kotnikova 5, Ljubljana
- po pošti s pomočjo priloženega obrazca Izjava o pristopu

PETICIJA:


IZJAVA O PRISTOPU K PETICIJI:

(PDF) (DOC) (ODT)

Če se odločite za podpis peticije po pošti, si natisnite obrazec v enem od zgornjih treh formatov in ga do konca aprila oddajte na enem od naših rednih sestankov ali pošljite na naslov Numizmatično društvo Slovenije, Ilirska ulica 14, 1000 Ljubljana.

K podpisu peticije povabite tudi druge zbiralce in podpornike zbirateljstva.

 

 =================================================================

 

Priloga 4: Navodilo MK št. 2 muzejem za izvedbo 135. člena zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1), izdano 24.3.2009

 

Shrani.si

 

 

 =================================================================

 

Priloga 5: Odgovor Komisije za peticije z mnenji Vlade, Ministrstva za kulturo in Državnega zbora RS, 25.9.2009

 

 Shrani.si

 

=================================================================

 

Priloga 6: Odločba Ustavnega sodišča RS štev.: U-I-297/08 z dne 07.04.2011

 

 Shrani.si Shrani.si Shrani.si Shrani.si Shrani.si

  Shrani.si Shrani.si Shrani.si Shrani.si Shrani.si

  Shrani.si Shrani.si Shrani.si Shrani.si Shrani.si

  Shrani.si Shrani.si Shrani.si Shrani.si

 

objava v Uradnem listu RS št 30/2011, na strani 4000

http://www.uradni-list.si/_pdf/2011/Ur/u2011030.pdf

 

=================================================================

 

ZMAGA NA USTAVNEM SODIŠČU

 

Kot v prejšnjem članku že rečeno, je Republika Slovenija v postopku, ki se je vodil pred Ustavnim sodiščem pod opr. št. U-I-297/08 (naša pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti oziroma zakonitosti z dne 27.02.2009 je imela najprej opr.št. U-I-43/09, kasneje pa je bila združena s pobudo g. Janeza Švajncerja), že v svojem mnenju Vlade št. 050-1/2009/9 z dne 27. 05.2009 dala zbiralcem določena konkretna in jasna zagotovila v zvezi s predmeti njihovega zbiranja, na katere se bo po mojem mnenju lahko v kakršnihkoli nadaljnjih postopkih učinkovito skliceval vsak zbiratelj.

Vseeno pa je Ustavno sodišče tako našo pobudo za oceno ustavnosti kot tudi pobudo g. Švajncerja vzelo v preizkus in skupno odločilo o stvari v svoji odločbi številka U-I-297/08-19 z dne 07. 04.2011. Navedena odločba je bila objavljena tako v Uradnem listu RS št. 30/2011 z dne 22.04.2011, kot tudi na spletni strani Ustavnega sodišča: http://odlocitve.us-rs.si/usrs/us-odl.nsf/o/0BD A3D9A4A8522E2C12578770024F360 ter na našem forumu http://ndsnumizmatika.mojforum.si/ndsnumizmatika.html pod temo splošna vprašanja o numizmatiki - ali moramo do 1. marca 2009 prijaviti naše zbirke?.

S to ustavno odločbo je Ustavno sodišče RS skoraj izključno v korist zbiralcev odločilo, da so v neskladju z ustavo naslednje določbe Zakona o varstvu kulturne dediščine (Ur.l. RS, št. 16/08, 123/08 in 8/11, v nadaljevanju ZVKD-1):

·         1. odstavek 6. člena,  ki določa, da je vsaka arheološka najdba ali arheološka ostalina, ki je premičnina in ki jo kdor koli najde na površju zemlje, pod njim ali v vodi, lastnina države;

·         53. člen, ki določa, da kdor hrani arheološko najdbo ali zbirko takih najdb, mora zanje imeti dokazilo o izvoru;

·         10. alineja 1. odstavka 127. člena, ki določa kot prekršek že samo hranjenje arheološke najdbe ali zbirke takšnih najdb brez dokazila o izvoru ter

·         135. člen, ki zahteva prijavo arheoloških najdb v enem letu od uveljavitve zakona.

Državni zbor RS mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku 1 leta od objave v Uradnem listu, se pravi do 22.04.2012, do odprave ugotovljene protiustavnosti pa je Ustavno sodišče zadržalo izvrševanje 10. alineje 1. odstavka 127. člena ZVKD-1, kar pomeni, da v tem času nihče ne more biti kaznovan za ta prekršek.

Ustavno sodišče neskladnosti z Ustavo dejansko ni ugotovilo le v zvezi z 2. in 3. točko 3. člena ZVKD-1, ki pa vsebujeta zgolj pravni definiciji pojma „arheološka najdba“ in „arheološka ostalina“. Za ti dve definiciji je sicer sodišče ugotovilo določene nejasnosti, vendar pa je smatralo, da je s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm mogoče ugotoviti pravilno vsebino teh dveh pojmov. V skladu s takšno razlago je sodišče v izdani odločbi zapisalo tudi enega od ključnih stališč glede varstva teh najdb oziroma ostalin, ki se precej razlikuje od do sedaj izraženih pogledov ministrstva: To pomeni, da je varstvene ukrepe v smislu trajnega varovanja kulturne dediščine mogoče uvesti za tiste premičnine in nepremičnine arheološkega izvora, ki so vpisane v register, razvrščene v nacionalno bogastvo ali razglašene za spomenik in so zato tudi s pravnega vidika kulturna dediščina. (glej str. 10, točko 23. odločbe).

Vse ostale izpodbijane določbe ZVKD-1 pa je Ustavno sodišče smatralo za neskladne z Ustavo RS, saj pomenijo pretiran poseg v lastninsko pravico iz 33. oziroma 67. člena Ustave RS. Pri tem je opozorilo, da ureditev, ki z namenom zavarovanja kulturne dediščine določi, da predmeti, za katere se zgolj domneva, da so del kulturne dediščine, že postanejo državna last, ni nujen ukrep, saj je že sam ZVKD-1 uveljavil milejši ukrep v svojem  26. oziroma 27. členu (postopek v zvezi z najdbo arheološke ostaline, v katerem, če se izkaže, da ne gre za kulturno dediščino,  Zavod za varstvo kulturne dediščine vrne najdeno stvar najditelju). Ustavno sodišče je izrecno štelo, da je s tem postopkom dosežen cilj zakonodajalca, ki omogoča učinkovito varovanje predmetov, ki so del kulturne dediščine, zato uzakonitev strožjega ukrepa ni štelo za nujno ter jo je razglasilo za neskladno z Ustavo.

Glede „hrambe arheološke najdbe“, „dokazila o izvoru“, prekrška iz 10. alineje 1. odstavka 127. člena ZVKD-1 in s tem povezanim vprašanjem lastništva predmetov našega zbiranja, pa se je Ustavno sodišče vsekakor izredno izkazalo, saj je v celoti razumelo širši problem, na katerega smo opozarjali zbiralci. Sicer je upravičeno opozorilo tudi na predmete, ki bi morali biti del arheološke kulturne dediščine že na podlagi prej veljavnih zakonov, pa so bili nedopustno odtujeni. Vendar pa je zakonodajalec: z uporabo pojmov arheološka najdba zajel tudi predmete, ki v to niso mogli biti zajeti, ker so imeli lastniki predmet bodisi veljavnopravno v zasebni lasti bodisi jih za nazaj sploh ni mogoče šteti za arheološko najdbo. [23] Ko se za opredelitev pojma arheološka najdba vrnemo ne le v 3. člen ZVKD-1, temveč tudi do prvega odstavka 6. člena ZVKD-1, ki vse arheološke najdbe razglaša za državno lastnino, [24] pa se dejansko sklene krog, na podlagi katerega pobudnika utemeljeno trdita, da izpodbijane določbe v resnici odvzemajo lastninsko pravico, veljavno pridobljeno po predpisih, veljavnih do uveljavitve ZVKD-1. Odvzem lastninske pravice nedvomno pomeni poseg v pravico iz 33. člena Ustave (glej str. 18, točko št. 45 odločbe).

Ravno tako je za nadaljnjo vprašanje povezano z lastništvom arheoloških predmetov ključno naslednje stališče Ustavnega sodišča iz 46. točke, str. 18 odločbe, ki ga zaradi pomembnosti citiram v celoti: Podlage za odvzem lastninske pravice na premičnini ne moremo iskati v 69. členu Ustave, ki ureja sámo razlastitev nepremičnin. Za odvzem lastninske pravice na premičnini ne zadošča zgolj javna korist, temveč mora biti podana huda ogroženost ustavnih vrednot. [25] Zato je izjemoma ustavno dopusten tudi odvzem lastninske pravice na premičninah ob izpolnjenih pogojih iz tretjega odstavka 15. člena in 2. člena Ustave, vendar le ob obvezni določitvi odškodnine za odvzete predmete. Le tako je ukrep lahko tudi sorazmeren. Vendar mora primere, ko bi bil posamezen premični predmet res tako izjemnega pomena za ohranjanje kulturne dediščine (v tem primeru arheološke dedi-ščine), da bi bilo zato treba poseči v veljavno pridobljeno lastninsko pravico, zakonodajalec jasno in določno opredeliti. O takšnih posegih v lastninsko pravico na premičnini se lahko odloči le v posamičnem postopku, v katerem je zagotovljeno spoštovanje lastninske pravice in odškodnina za njen odvzem, spoštovane pa morajo biti tudi vse druge pravice posameznika ali pravne osebe, vključno s pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave..  

Z izdano odločbo Ustavnega sodišča, ki bo nedvoumno v nadaljnjem zakonodajnem in drugih postopkih nedvomno deležna še številnih interpretacij, smo po mojem mnenju lahko vsi zbiralci izredno zadovoljni, saj je Ustavno sodišče v njej dokazalo, da razume vso problematiko in tudi poslanstvo zbiranja tako numizmatike kot tudi ostalih, čeprav arheoloških predmetov. Ravno tako nam je z njo Ustavno sodišče dalo učinkovito ustavnopravno zaščito naših pravic, v katero je ZVKD- 1 oziroma še bolj posamezna ravnanja represivnih organov (npr. inšpektorjev na Collecti) tako grobo posegel. Izdana odločba je še toliko bolj pomembna, saj je bila sprejeta s soglasjem vseh ustavnih sodnikov.

 

Urban Mate, univ.dipl. prav.,

odvetnik pri Odvetniški družbi Brecelj in partnerji, d.n.o. - o.p.

(objavljeno v Numizmatičnih novicah št. 80, 15.5.2011)

 

=================================================================

 

NA ZAČETNO STRAN NDS

© Numizmatično društvo Slovenije 2009-2011